Gozd

Korak je počasi oplazil temno, mokro podrast. Njeni dolgi, vinsko rdeči lasje so se zapletli med iglice, ki so se v trenutku njenega premika naprej, od moči las zdrobile. Vonjala je vlažen zrak, ki je vel iz meglic. Slednje so se ovijale okoli dreves kot bršljan. Sonce se je počasi kazalo iz gorovja. Vse je bilo spokojno in se je počasi prebujalo. Nekdo pa je bil oprezen. Ni bil človk, ni bil volkodlak. Bila je vampirka. Njene ustnice so se razprle v pričakovanju in oprezno iskale po meglicah. Zaznala je vonj, prisotnost človeka. Nosnice so se ji razširile in ob vdihu je strastno zaprla oči, nato pa so se oči odprle. Bile so temne, izbuljene in lačne. Počepnila je in z roko zaznala vibracije na tleh. Z očmi je švigala okoli po drevesih in opazila malo senco. Nagnila je glavo in nežno opazovala premikajočo postavo. Počasi je vstala in neslišno začela hoditi proti postavici. Oseba je zaznala njeno prisotnost. "Kdo je?" Esther je osupnila. Glas je bil otroški, pripadal pa je punčki z nakodranimi lasmi, ki je v roki držala medvedka. Est je stopila izza drevesa in dekletce je razširilo oči. Vampirka je počepnila k njej in jo zrla v oči. "Zakaj imaš tako... rdeče oči?" je radovedno vprašala in Esther je odgovorila: "Ker jem tako hrano." Deklica ji je stopila korak bližje in jo vprašala: "Zakaj imaš tako ostre zobe?" 'Oho, se gremo volka in rdečo kapico? Z razliko od tega, da nisem nagravžni volkodlak.' "Spet, ker jem tako hrano." Nagnila je glavo in stegnila dlan, ter objela njeno lice. Dekle je začelo panično sopsti. "Zakaj si tako mrzla?" Ta odgovor ji je bil prihranjen, saj je zaslišala glas, ki je nedvomno pripadal moškemu. "Isabel! Kje si?!" "Tu očii," je požlempala mala punčkica in odracala k njemu. "Lej, punca je tu! Punca." Ob zadnji besedi je pokazala nanjo. Gozdar si jo je pozorno ogledal. "Ljubica, si se kje zgubila?" "Ne," je hladno rekla in vstala. "Kdo si?" jo je sumničavo vprašal moški. "Vedno ista vprašanja. Kdo sem, kaj nameravam, kaj počnem, kaj hočem. Pa se razjasnimo." Z osuplivo hitrostjo je pritekla čisto blizu gozdarja in ga prijela za vrat. "Sem Esther. Nameravam se nasititi. Prijemam te za vrat. Hočem ti spiti kri." Moški je razširil oči, nato pa se začel smejati. "Ste za hece, madam. No, odmaknite roko." Ko je ugotovil, da tega ne bo storila, jo je prijel za roko in jo sam hotel odmakniti. Ni mogel, kot bi ga držal kip. Esther ga je nato potisnila naprej, da je zletel v bližnje drevo. "Oči, oči!" je klicalo dekletce, vendar se zanjo ni zmenila. Preveč je bila lačna. Moški se je opomogel in zajahal terenski motor, ter jo popihal. "Točno tako, le beži," je zagodla Esther. Pognala se je naprej in ni minila sekunda, pa ga je že dohitela. Gozdar je zazijal vanjo. Nasmehnila se mu je nato pa ga z enim samim sunkom z roko butnila z motorja, ter mu zdrobila čeljust. "Mislim, da mogoče sedaj veš vse in mi ne bi bilo treba odgovarjati. "Vabij..." je dahnil popačeno besedo. "Ni mi treba pritrditi. Potegnila ga je na noge, ter svoje zobe zasadila vanj. Po nekaj minutah, je bilo njegovo telo mlahavo in izsadila je svoje zobe ter ga potisnila na podrast, nato pa se s pospeškom vrnila tja, kjer naj bi bilo dekletce. Še vedno je bila tam, prestrašena. "Kje je očka?" "Tvoj oče je šel... v drugi svet. Gor." Z roko je pokazala v nebo. "Bi se mu rada pridružila?" Dekletce je prikimalo, nevedoč na kaj namiguje. Prijela jo je za ramena, a je nato zaslišala tihe korake. Vstala je in dekle z roko držala za zatilje. Opazila je svetle lase in bledo kožo, ter zlate oči. "Rosalie." Njena ugotovitev se je potrdila. Rose ni prav dobro poznala, pozdravili sta se tu pa tam v hiši Cullnovih, ko je prišla malo na obisk k Jasperju. Ni pa je bilo velikokrat tam, saj je tudi ona živela drugje. "Pozdravljena, si prišla lovit?" Punčko je vrgla v praprot in zajokala je. Esther jo je ošinila s pogledom in že je čutila njena čustva, ter jo pomirila, da je nehala jokati, a bila tiho. Nato je svoje žareče, rubinaste oči spet uprla v Rose.

((Rosalie ))

Rosalie je zdolgočaseno sedela na enem od kavčev v hiši družine Cullen. Bila je na svojem rednem obisku pri njih, saj je drugače živela v svoji hiši z Emmetom. Čeprav je bilo to za vampirja popolnoma nepotrebno saj je bilo isto, kot če bi stal, vendar Rosalie se je navadila obnašati človeško, da se drugi ljudje ne bi vstrašili. Prav tako je s tem poskušala zatirati, kaj pravzaprav je. Vampir; Najbolj nevarno bitje na svetu, nesmrtno, neverjetno lepo... Večina vampirjev se je hitro po tem, ko so bili spremenjeni sprijaznila s tem kar so postali. A ena od teh ni bila Rosalie. Še huje ji je bilo, ko njen dragi Emmet ni bilo zraven, da bi jo prepričal, da ni tako hudo... In zdaj ga ni bilo. Bil je na lovu skupaj z Carlislom in Esme. Vedno jo je vspel nasmejati, da je pozabila na vse v povezavi s tem, da si vampir. Bella, ki je sedela na drugem kavču in se pogovarjala z Edwardom je Rosalie z nekoliko prestrašenim pogledom ošvrknila. Rosalie je vedela, da se nihče ne počuti preveč dobro v njeni družbi, razen seveda Emmeta. Ha, in ljudje zmeraj mislijo da sem hudobna, če bi se zavedali kako je biti jaz bi bili dosti hujši. No vsaj imam svojega Emmeta... Rosalie je počasi vstala, ni več zdržala splošnega veselja v sobi. Odpravila se je skozi vrata in se namenila čez reko. Vzela si je dva koraka in se odrinila. Lahkotno je pristala na nasproni strani in nadaljevala pot po gozdu. Slišala je govorjenje zato se je za glasovi odpravila tja. Hodila je počasi, človeško, saj se ji ni ljubilo teči. Poslušala je tiho zvoke gozda, premike žuželk in glasnejše zvoke, premikanje srn in občasno tudi kakšne ptiče.
Počasi je prihajala bližje in bližje govorjenju, ko je naenkrat nekdo, nek moški začel kričati. Rose je pospešila korak saj jo je začel zanimati kaj se je dogajalo. Ko je prišla do govorjenja že ni bilo nobenega. Videla je le majhno deklico, ki je Rose prestrašeno pogledala. Ta jo je dvignila in jo vprašala: »Kaj je narobe?«. Oboževala je otroke in ker jih sama ni mogla imeti je imela zato otroke drugih bolj rada, čeprav je bila neizmerno ljubosumna. Deklica jo je še bolj prestrašeno pogledala, čisto je okamenela in ni ji odgovorila. Rosalie je slišala korake in hitro je odložila deklico in stekla malo stran. Ko je slišala znan glas je hitro spet odšla tja. Zagledala je Esther kako se je pogovarjala z deklico. Zmeraj je bila presenečana kako je bila Esth hladna glede pobijanja ljudi. Čeprav Esther ni zelo poznala Rose jo je ta zelo dobro poznala, saj je imela moč prebiranja ljudi. Lahko je ugotovila kakšen imajo karakter.Esther je bila divja in po potrebi zelo nevarna. Ljudem je ponavadi premešala glavo njena lepota, a to je bila le maska... »Esther« je odvrnila Rosalie in se bežno nasmehnila, »Pravzaprav nisem na lovo dolgčas mi je bilo zato sem se odšla sprehajat, ko sem naklučno slišala tebe. Vidim da še zmeraj nisi zamenjala svoje hrane,« je dejala in pogledala deklico v praproti in ji dejala: »Pojdi k mamici, in nič ji ne povej kaj se je zgodilo,« nato pa se je obrnila k Esther in hladno nadaljevala: »Oprosti ker sem ti ukradla ulov. Torej kako to, da si se odločila oglasiti tukaj? Ali pa si prišla samo na lov...«. Šele takrat je ugotovila kako je Esth pravzaprav podobna njej. Obe sta sovražili, da sta vampirja, čeprav ni vedela, če bi svojo nesmrtnost zamenjala za življenje volkodlaka, saj bi bila tako pravzaprav na istem položaju, ne bi rasla in ne bi mogla imeti otrok...


((Probavam dohajat tvojim postom ))

Rose je bila njena vedno najljubša članica družine Cullen, če odštejemo Jasperja. Esth še sama ni vedela zakaj, a bila je tako ... preprosto kul. Pa ne zato, ker je bila lepša kot večina vampirjev, temveč po tem, kakšno vsebino čustev je imela. V njej je bila vlika ljubezen do otrok in seveda do Emmetta, ki se je Est zdel vedno zelo zabaven in ob njegovih pripombah bi se skoraj nasmehnila. Opazovala je deklico, ki jo je Rose poslala domov in Esth je skoraj zajel val krivde. Rosalie je imela rada otroke, ona jih bi pa tu pobijala. "Ah, nisem ne. Človeška kri bo ostala moja hrana in mi veliko bolj leži kot nagnusne podgane ali kaj podobnega... Komaj začutiš jo, kot bi tekla vate voda." Zmrazilo jo je in nadaljevala. "Eh, saj ni nič hudega. Tistega moškega, ki naj bi bil njen oče, sem pravzaprav imela na muhi. Saj veš, gozdarji so okusni. To dekletce pa me je samo našlo. Pravzaprav je dišalo super. Vanilija..." Zamišljeno je pogledala nekam gor v drevesa in se nato zarežala. "Moški je dišal po viskiju. Pa še dolgočasno je bilo pravzaprav. Pobegnil je z motorjem, hčerko pustil meni na milost in upal, da mi bo ušel. Bedak od očeta." Namrdnila se je. "Ah, ja... Lačna sem bila, ampak nisem prišla sem samo zaradi tega... Namreč, mislila sem obiskati Jasperja... spet..." Tokrat se je njen obraz za sekundo zmehčal in na kratko ga je zajel val zadrege. Kolikokrat v 30 letih je že obiskala Jasperja, pa bi zagotovo zardela kot kuhan rak, če bi bila človek?! "Zakaj ti je bilo dolgčas? In... hm... Kje je Emmett. Ker če bi bil v hiši, stavim, da ti ne bi bilo dolgčas." Iz očeh ji je sijal nasmeh, njen obraz pa je bil brezizrazen. Ust ni nikoli uporabljala za smeh, temveč samo za govorjenje, pa še to redko, saj je lahko hitro in tiho govorila z zaprtimi usti. "Veeeeš..." je raztegnila besedo. "Gozdarjevo truplo... hem.... sem kar pustila tam v praproti." Neodločno je zamahnila v smer, s katere je prišla s polnim vampom. "Mislim... da ne bi bilo dobro, če to vidi kakšen človeček, ali še huje volkodlak in se razve, ljudje pa pokličejo policijo in imamo... Mislim, da bi bilo pametno tegale...hm... pokovčka zažgati na Carlislovem vrtu ali v gozdu." Obrnila se je in pomignila Rose. "Kar deleč se je zlomek pripeljal, dokler ga nisem dosegla, zato mislim, da bi morale teči... Po vampirsko mislim." Neodločno je ukrivila ustnice, saj je točno videla, kako Rosalie kaže odpor do vseh vampirskih sposobnostih. "Rada imam tek, sploh je super, za ulovitev grizljija... Veš, lahko jih greva kdaj jahat. Čeprav mislim, da je za te adrenalinske zadevice zelo dovzeten Emmett, pa vseeno... Z Edwardom sva nekoč stavila, da lahko jaham pumo eno uro, brez da padem dol..." je čvekala, a še sama ni vedela zakaj. Rose je bila oseba, pri kateri se ji je vse odprlo. "Torej... khm... greva?" Ni čakala odgovora, poplesujoče, je zdirjala naprej in kmalu sta opazili gozdarja...

((Eh, sej ne zamerim, če ni tko dolg k moj =) itak pa se mi zdi da je ta mal krajši... ali se pa motm XD))

Rosalie je medtem, ko je čakala da Esther odgovori gledala kako je Prisrčna majhna deklica, ki jo je prej poslala domov lomastila skozi gozd. Poslušala je njeno prestrašeno dihanje. Če bi imela jaz tako čudovito hčerko bi jo varovala pred vsem nevarnim. Če bi imela tako hčerko bi jo cel dan držala v svojih rokah samo zato, da se ji ne bi nič slabega zgodilo si je žalostno mislila Rose in roke stisnila v pesti, Ko bi bilo le tako.
Ko je Esther spregovorila je Rosalie še vedno poslušala majhne korake deklice, a je vse besede, ki jih je izgovorila Esth kristalno jasno slišala. Rosalie se je na obraz prikradel nekam čuden nasmešek, ko je poslušala Esthino razlago. »Razumem te.« je dejala in pomislila kakšen volj ima kri, »Vendar jaz se lažje zadržim, saj je nisem še nikoli poskusila, človeške krvi mislim.« nato, ko je poslušala kaj je dalje povedala Esth se je zarežala, »Čudno da omenjaš podgane, Edward je bil eno desetletje obseden z njimi. Pil je samo podganjo kri.« Še nekaj časa je premišljevala in si v glavi predstavlala spomine Edwarda, kako je izbirčno pil samo kri podgan. Ob teh spominih se je sama sebi zarežala.
Ko je poslušala kaj je njena sogovornica povedala o moškem, ki ga je ravnokar ubila je v Rose nastala velika jeza in pomislila je, da bi gozdarja tudi sama najraje še enkrat ubila, le da tokrat ne zaradi kvi. »Zaslužil si je, da je umrl« je tiho dejala in z jeznimi očmi pogledala tja, od kjer je prihajal volj po krvi. Premišljevala je kako bi mučila tega človeka, če bi bil še živ, a se je odtrgala od tega sanjarjenja in nadaljevala: »Vesela sem, da te ni čisto prevzela kri in, da si se odločila, da nas boš še obiskala.«. Premišljevati je začela koliko časa že jih ni obiskala Esther. V njeni družbi se je počutila dobro zato se ji je zdelo že celo večnost.
»No pravzaprav ni bilo dolgčas« je nadaljevala Rosalie in se namrdnila, »Vsi v hiši so bili tako presneto veseli, da nisem mogla zdržati tam niti minute več. Še zmeraj ne razumem kako so lahko drugi tako... navdušeni nad sem tem vampirstvom« zadnjo besedo je hudobno zasikala, kot bi bila najhujša kletvica. »Emmett pa je na lovu« je še pripomnila Rose in žalostno pogledala, nato pa se porogljivo nasmehnila, ko je slišala kaj je dejala Esther, »Ne z mojim velikim medvedkom ni nikoli dolgač, vedno je tako zabaven.« Rosalie je še samo sebe presenetila z tako odkritim odgovorom. Še z ostalimi iz družine Cullen, ki jih je poznala že več kot stoletje še nikoli ni tako odprto govorila. Nato je tiho poslušala Esthino razlago. Raje ni nič rekla da ne bi še kakšne zinila. Edino spregovorila je, ko je Esther omenila vampirski tek: »Ne saj je vredu, tek me ne moti, pravzaprav moč in tek sta vredu in seveda lepota, le druge stvari so nekoliko nadležne.« Začeli sta tči proti praproti, kjer je ležalo gozdarjevo truplo. »Bolje da ga ne zažgeva tukaj, saj bi volkovi takoj posumili nas, neumni kot so«. Rosalie je gozdarjevo truplo dvignila v zrak in začela teži stran od Forksa in LaPusha, končno se je vstavila kakšne deset kilometrov stran. Položila ga je na tla in počakala Esther. »Ko ga zažgeva« ji je dejala, »Bi bil najboljše če greva nazaj v hišo. Tam je tudi Jasper in Seveda Edward in Bella« ob zadnjem podatku je zavila z očmi. Nikoli ni razumela kako je Edward lahko ljubim tako povprečnega, če ne podpovprečnega človeka. Ni bila nič posebnega, niti lepa, niti pametna, kaj šele elegantna... Raje je prenehala misliti na to, saj je vedela, da jo Edward sliši. Vsedla se je na travnata in vlažna tla in začela spraševati Esther: »Nikoli nisem izvedela koliko si bila ti stara, ko so te spremenili? Jasper noče povedati. Drugi pa tudi ne, da se ne bi še slabše počutil... In pravzaprav zakaj te je spremenil?«

((Sorry za pozen odgovor =/))

Drobno rjavolaso dekle se je sprehajalo po gozdu. To je bila Annete, nomadska volkodlakinja. Njeno sprehajanje pa je bilo vse kaj drugega. Bila je na lovu, kar je bilo komaj opazno, razen to da je malce povohljala okoli vsakega drevesa. Zavzdihnila je in se zatopila v misli. Sami zajci, srne in psi. Nobene zveri ali vsaj jelena. Morala bom na lov v pravo divjino. Nagnila se je naprej, kot da bo padla, a so se tik preden bi se roke dotaknile tal, slednjih dotaknile velikanske volčje šape. Na mestu dekleta je sedaj stala ogromna temno siva in zlato rjava volkulja. Njene bistre oči so prečesale okolico, nato pa se je vrgla na tla ter se povaljala v blatu in trohnečem listju. Vstala je in začela vohljati. Obdajal jo je vonj po gozdu, vonj po mahovih, trohnečem listju, gobah... Tu in tam pa je zavohala tudi kaj drugega. Miši, zajci, srne podgane, domače živali... Torej, nič ni bilo zanimivega zanjo. Kar naenkrat pa je skozi zeleno listje zavel vetrič, vetrič, ki je s sabo nosil vonj po nečlovešekih bitjih in človeški krvi.
Vampirji. Beseda je švignila skozi njene misli, naslednji trenutek pa se je volkodlakinja podala za vonjem. Udarci njenih šap ob tla so votlo pozvanjali v njeni glavi. Praprot se je lomila in ustvarjala precej široko pot po gozdu. Končno nekaj zanimivega, je pomislila Ann. Naslednji trenutek pa se je sunkovito ustavila.
Večina vampirjev je sovražno nastrojena proti volkodlakom. vsaj tisti, ki vedo zanje. In Annete se je je tega zavedala. Bolje bi bilo, če bi bila vsaj enkrat previdna! Spet se je oglašal njen notranji glas. Zavila je z očmi in spet začela vohljati. Dve vampirki. Lahko bi mi bili nevarni. Annete ni vedela kaj naj. Spet se je vrgla na tla in povaljala. Že vem. Čimbolj bom zakrila svoj vonj. Izvohala je srno in se podala na lov. Slednji ni trajal dolgo in Ann je srno popolnoma razmesarila. Malo mesa je pojedla, nato pa se je izmenično valjala v blatu in srnini krvi. V redu bo. No, pa grem. Zavzdihnila je in se v počasnem teku podala proti vampirkama. Kmalu ju je zagledala in človeško truplo tudi. Nista je še opazili. Ne še. Klepetali sta Ann pa je počasi hodila proti njima. Pogoltnila je slino in zagolčala, da ju je opozorila nase. Skočila je in se spremenila nazaj v človeka. "Nekdo je bil lačen, kajne?" je spregovorila in opazovala vampirki. Ni vedela kako bosta reagirali, zato je bila pripravljena, da v trenutku pobegne.

((se bom še jst uštulila zravn))

Seveda, podganja kri... Edward ima ze tako cuden okus. Ne bi bila presenecena, ce je vcasih po mestu iz kleti kradel podgane” se je kratko zasmejala Rosalie, “In glede te osebe. Ce bi se lahko bruhala, bi to naredila vsakic, ko bi jo zagledala.” Pomislila je na Bellin obraz in skoraj je ze odletela do hise in nekaj dreves zalucala v Edwarda in Bello. Zavila je z ocmi in pogledala Esther. Nekako ji je bila hvalezna, saj so vsi ostali naravnost obozevali Bello. Tako, Da se tudi k Emmettu ni mogla obrniti za tolazbo. Da ne bi spet zacela misliti na srecni parcek je spet zacela govoriti. “Vecinoma zdaj pume. Zdaj ko ima Bello ne rabi vec podgan” se je namrdnila in nadaljevala, “Emmett, grizliji. Saj so si nekako podobni, le da je moj Emmet velikokrat boljsi. Ob spominu nanj se je nasmehnila sama pri sebi. Spomnila se je njunih medenih tednov, Esme je postavljala hiso za hiso, saj sa jih vse podrla... “Jaz imam najraje severne medvede. Enkrat smo sli na Antarktiko in tam smo jih poskusili. Skoda, ker jih ni tukaj je zavzdihnila in zalostno pogledala Esther, “Konji kaj? Jaz jih nisem se nikoli poskusila, ne disijo mi prevec. Vcasih sem zelo dobro jahala Dokler... Dokler nisem postal to” je dejala Rose in se cudno nasmehnila.
“Verjamem da uzivajo, vendar sama ne bi mogla biti nomad saj se mi zmeraj ko pomislim na to prikaze v mislih umazan prikolicar” je prezirljivo rekla. “Sprijaznijo? Ne razumem kako jim to sploh vspe. Vecno zivljenje” je prhnila in nadaljevala, “Jaz bi sla ze zdavnaj k Voltturijem, da naj me ubijejo, ce ne bi bilo Emmetta...” Rosalie ni vec skrbelo, da bo prevec odprta, saj je Esther govorila vsevprek, in Rosalie je vedela da Esth ni ravno zgovorna oseba, originalno.
Kmalu sta nasli gozdarja. Cel je bil krvav in Rosalie se je s tezavo zadrzevala, da se sama ni naredila nekaj pozirkov. V vratu jo je mocno skelelo in s tezavo je odgovorila, saj je pri tem zajela zrak. “Prav imas, prisrcno sigurno ni. Ampak tako dobro disi...” je rekla, kot zacarana. Pogledala je Esther in poslusala njeno slabo mnenje o volkodlakih. Seveda ni mogla nic drugega, kot se strinjati. Nato je hitro odgovorila, ko je Esther zacela govoriti o Belli, “Neves kako vesela sem, da se o Belli strinjas z mano,” njeno ime je izgovorila z prezirljivim glasom, “Oh ce mislis, da samo ko si ti zraven je Edward zraven nje... Tako ga je strah za njo, da ce si zlomi NOHT cisto popeni. In nasal juba Bella se tudi mene neprestano boji. Vsakic ko jo pogledam v njej zacutim samo strah... Saj ves zaradi svoje moci. In seveda Edward nima okusa, ce ima lahko rad podgane ima lahko rad Bello. “Zavila je z ocmi in pogledala gozdarja, katerega so zdaj obdajali rdeci plameni.
Rosalie je pozorno poslusala Estherino zgodbo. Nekako se ji je smilila, in to ;ustvo ni bilo nekaj kar bi Rose velikokrat cutila. “Takrat je moral biti Jasper se dosti mlad. Zdaj te verjetno ne bi vec napadel, tudi ce bi to naredila,” rahlo se je zdrznila ko jo je Esther vprasala o njeni zgodbi, a ji jo je vseeno povedala, “No ce vedo vsi drugi nimam razloga zakaj ne bi vedela se ti... Rodila sem se v Rochesterju, leta 1915. Bila sem stara 19 let. Moj oce je bil na delu v banki, moja mama pa je ostajala doma. Bila sem srecna da sem Rosalie Hale... Bila sem lepa, a po svoje neumna. Nekega dne me je moja mama poslala v banko, da bi nesla ocetu hrano. Oblekla me je v najboljse obleke in niti sanjalo se mi ni kaj se dogaja. Takrat sem prvic videla Roycea Kinga. Kmalu po tem ko sem obiskala oceta v banki in me je tam videl Royce so k nam dovom zacele prihajati vrtnice, zame pd Roycea... No ostalo ni bilo pomembno ampak kmalu sva bila zarocena. Enkrat pred poroko sem sla k svoji prijateljici Veri, ona je ze imela moza in sina. Ko sem se odpravila nazaj domov je bila ze tema. Na ulici sem srecala Roycea in njegove prijatelje. Bili so pijani. Royce se je hvalil zaradi moje lepote... Ne predtavljaj si vseh stvari, ki so mi jih naredili. Ko so koncno koncali so me pustili na ulici da bi umrla. Nasel me je Carlisle in me spremenil. Tako je moja bolecina postal se hujsa. Kmalu po tem ko sem bila spremenjena sem ubila Roycea in njegove prijatelje. A nisem poskusila niti kapljice krvi.” Je dejala ponosno in pogledala Esther a je videla, da je tej pogled nekam pobegnil. Se preden ji je Esth rekla, da imata druzbo se je Rosalie postavila v obrambno pozo. Volkodlake je lahko vohala ze od dalec, saj so smrdeli skoraj toliko, kot Bella. Ko je prisla volkodlakinja do njiju je Rose le nekaj pripomnila. Ponavadi je bila rada vodja, a zdaj je to prepustila Esth, saj ji je nekako zaupala. “Ce isces pretep volkec, ga tukaj ne bos nasal, pojdi raje do Jacoba, on je z veselja pripravljen za kaksen pretep” je brezizrazno dejala in nesramno pogledala neznano volkodlakinjo.

((Evo koncn napisala, aja pa sorry, tle ni sumnikov =S))

luciane je stekla v gozd ker je potrebovala zrak. Bila je žejna krvi ker se še ni privadila na vegetarjanstvo. ni vedela kaj bi naredila če bi se v njeni bližini znašel človek a najverjetneje bi ga ugriznila in noben je ne bi mogel ustaviti, kri bi lahko popila do konca. Ni vedela zakaj potemtakem ni šla v mesto in si z enim postregla a je verjetno imela logičen razlog zakaj ne, ki ji zaenkrat ni bil znan. Huh, ne vem če bi preživel tisti človek ki bi mi skočil na pot. Dolgo je premišljevala a se ni mogla spomnit vsak enega pametnega razloga da ne bi popila krvi. Ko je tako pomišljala še dvajset minut se je spomnila logičnega razloga:Nočem razočarati Alice in vseh ostalih. Vndar če bi bila v njeni bližini kri se ji ne bi mogla upreti. Njena živčnost je naraščala saj ni vedela kakšen bi bil njen odziv.






[Tusi, plis da si kao nekaj razmesarjena pa komaj še živa pa te jaz začnem pit kri pa me nekaj ustavi, ampak ti pa postaneš vampir pol pa se umaknem pa se rana zaceli]