Benetke

Benetke so najlepše mesto na svetu. Tako vsi pravijo. Benečanom ne smeš nikoli reči Italjan. Potem boš nastradal. V Benetkah je vse blazno drago. Pri kosilu računajo postrežbo, pogrinjek, hrano in pijačo. V benetkah je ogromno mostov. Benetke so tretje mesto po vrsti po številu mostov.

Ari se je sprehajala med kanali. Stremela je vanje ter razmišljala o svojem življenjenju. Ni imela prijateljev, niti sorodnikov, s katerimi bi se lahko družila. Usedla se je na klopico. Ozrla se je proti nebu. Bilo je oblačno, in kazalo je, da bo vsak čas deževalo. To ji je ugajalo. Kmalu se je nekdo usedel zraven nje. Bila je majhna deklica, ki je strmela vanjo. Tudi ona se je zazrla vanjo. Deklica je prva spregovorila: "Kako si lahko tako lepa?" Ari se je nasmejala]. "Življenje te naredi lepšega ( v njenem primeru je bilo to čisto res). Kje imaš mamico?" "Šla mi je kupiti neke čevlje." Ari je pokimala "Raje pojdi z njo, d je ne bo preveč skrbelo." Deklica se je dvignila, ter ritemsko odpravila proti trgovinici, da je lahko še naprej gledala Ari. Kmalu se je brnila ter stekla stran. Vstala je, ter se napotila proti koritu, v katerem je tekla čista voda. Ozrla se je naokoli. Nikjer nobenega. Njbrž zaradi vremena. Dvignila je kazalec in ga usmerila proti koritu.Voda se je nenadoma dvignila, ter se izblikovala v krog. Kmalu je krogla zamrznila, ter se spustila k Ari. Ta jo je prijela z roko, z drugo pa je iz čutarice-ki jo je imela pri sebi-pritekle kapljice krvi, ki se je razlila po ledeni kroglji. Kapljice so se razlile po celotni krogli (Ari jo je razširila), ta pa je postala kroglja iz krvi. Še enkrat se je ozrla okoli sebe. Znova je bila sama. Krogljico si je vtaknila v usta, v katerih se je v trenutk stopila, in kmalu je po Arinem grlu tekla kri divjačinje. Njene oči so kmalu postale svetlejše. Naslonila se je na korito, zadovolna, sama s sabo, da ji je ta dolgotrani proces prvič uspel. No je bil že čas. Po navadi se je vedno kri po meni razlila. Še enkrat je ven povlekla čutarico, v kateri je bil prej kri divjačine, ter pokukala vanjo. O shit. Zaloge so pošle. To pa ni dobro. Morala bom znova na lov. No, ja saj ni tako zelo težko. Samo kri v divjaini na hitro zamrzneš, da padejo v nezavest, potem jim odtrga glavo, da so dokončno mrtve, stopiš kri in, gle ga zlomka, piješ okusno svežo kri. Čeprav je malce drugačnega okusa. A vseeno dobra. Odpravila se je ven iz mesta. Kar naenkrat se je ustavila in se ozrla. Za njo je stal zelo čeden fant, istih let kot Ari. Njegova polt je bila bleda, njegove oči pa svetle. "Imaš še zame kaj?" Ari je dvignila čutarico, ter mu jo vrgla. Fant se je zazrl v notranjost čutarice, ter se nakremžil. "Škoda. Je bila človeška?" Odkimala je. "Škoda. Ne piješ človeške?" Še enkrat je odkimala. "Škoda (Ari je šlo to že malo na živce). Videl sem kaj si naredila z vodo. Nadzor nad tekočinam a?" Prikimala. Prekleto saj še ust nisem odprla. "Ja. In?" "Nič, samo vprašam. Si že z nami?" "Kdo je ta 'z vami'?" Zavzdihnil je. "Volturiji smo. Si?" Odkimala je. "Ne, in tudi ne želim biti." "Ampak tvoj dar bi nam prav prišel, veš." Še briga me Ko je videl da se Ari ne odzvala je še dodal:"Tudi prav." Oba dva sta se obrnila, ter odšla. ant je v miru dšel, Ari pa je hitro stekla, in na srečo ni bilo nobenega, ki bi jo videl. Odpravila se je proti letališču. Hitro si je kupila karto, ki jo je kmalu popeljala v Ameriko. Čas, da se vrnem v Forks.

Vsepovsod je iskala Ariano, sestro in jo končno našla. Nasmehnila se ji je in se tik pred tem da jo prime za roko ustavila. Ozrla se je naokoli, ni bilo preveč sončno ampak je vseeno izstopala s svojo bleščečo poltjo. Upam je da Ariana ne bi imela nič proti če jo primem za roko. Trdno jo je prijela za roko in jo potegnila stran. Ni vedela zakaj tako počne, samo naredila je tako. Zdaj sta bili v globoki senci in niso ju mogliločit. Izgledali sta kot navadni dekleti. Ravno pravi trenutek je Luciane potegnila Ariano, v naslednjem trenutku je mimo pripeljala ladjica in moški na njej se je ozrl v njiju dve. Luciane se mu je prikupno nasmehnila in moški je odpeljal dalje. Oddahnila sii je in brez skrbi stopila malo iz sence. Zdaj se je spet smejala s svojim običajnim nasmeškom. Ni se nameravala udati in hotela je poiskati tudi vse ostale brate in sestre. Vsi so bili nekje v mestu. Ločili so se da so lahko preiskali mesto in preverili če so tu kakšni vampirji ali valkodlaki. Pogledala je proti Ariani in vprašala:"Si videla koga od naših? Ali od volkodlakov? Jaz nisem našla nobenga, samo tebe." Ozrla se je po Ariani in počakal na odgovor.

Neznana roka jo je potegnila v tmno senco. Na začetku njeega obraza ni prepoznala, nato pa je opazila, da je le njena setra Luc. Mimo je prpelala ladjica, na kateri je sedel moški. Obe dve z Luc sta se mu prisrčno nasmehnile. Kmalu je odšel naprej. Hitro, kakor sta tekli je Luc rekla: "Si videla koga od naših? Ali od volkodlakov? Jaz nisem našla nobenga, samo tebe." Nekaj časa je pomišljala. "Nobenega volkca, nobenega iz naše familije, če ne štejem tebe, videla sem pa enega Volturija. Čudno, saj se se po navadi ne zgnejo s svojega ledenega, no mogoče ne tako zelo ledenega, podzemlja. Misliš, da so izvedeli za nas?" Povlekla jo je ven iz sence, saj se je vreme spremenilo, in ni bilo niti najmanjšega znaka o soncu. "Pridi, pojdiva jih poiskati. Nič kaj mi ni všeč, da smo tukaj."

"Ha, tudi meni ne." Hitro je skočila na streho, saj je lahko samo tam normalno tekla. Sovražila je tek po ulicah. Sicer pa je med tekom tako ali tako skorajda letela. Ozrla se je da je preverila če ji Ariana sledi ampak je ni opazila. Upala je da sledi. Verjetno je prehitro tekla in je ni opazila... Ali pa... ne. Tekla je dalje nato pa se nenadno ustavila in se sesedla. Popolnoma se je umirila. Pred tremi sekundami se je spomnila da mora imeti Ariano ob sebi če se želi rešit od tod. No, sej v bistvu ni vedela kdo ima letalske vozovnice ampak nekaj ji je govorilo da jih ima Ariana.

Tekla je skupaj z Luc. Bila sta kot orlici v zraku: svobodni, nevarni in lepi. Tudi Ari sama se je tako počutila. Pošilila je proti tlom, kjer je nekj neprijetno pokalo. No, z razliko, da orli ter orlice nimajo superg, da bi se jim odvezale. Za trenutek se je ustavila, da bi si jih zavezala. To je napravila v parih sekundah, a ko se je zazrla za Luc je ni videla. Zaklela je. Tudi če bi tekla, je ne bi ujela, saj po možnosti sploh ni videla, da je izginila. Zaprla je oči, ter si predstavljala zemjevid mesta. Nasmehnil se je. Obstaja tudi bljižnica. A mora tvegati. Začela je teči v nasprotno smer. Kmalu je prispela do širokega kanala. Pognala se je v dir, ter ga presočila. Imam pa srečo, da tega ni nihče videl. Uff.Še nekaj časa je tekla, nato pa prispela do letališča. Luc še ni bilo tam, zato se je usedla na klopico pred sabo, ter jo počakala. Upala je da bo kmalu prišla, saj ima vendar samo ona vozovnice za vlak.

Razmišljala je in razmišljlala. Ariane še ni bilo zato se je vstala in tekla dalje. Vndar je pozabila da mora pri tem preskočit kanal. Prišla je do prvega in pogledala preko. Opazila je veliko gručo ladjic ki so stale v vrsti. Zaklela je in se sesedla. Poškilila je na uro in ugotovila da bo vlak odpeljal čez petnajst minut. Morala bo tvegati. Odšla je malo nazaj da je dobila zalet se zagnala in skočila. Bila je blazno hitra in... Upam da me ni nihče opazil. Pa tudi če je opazil je verjetno mislil da vidi ptiča.Oddahnila si je in tekla naprej. Nekaj je tolklo po njenih kolenih in ko se je ozrla je opazila da ji je iz roke padla ura. Hitro jo je vzela in si jo dala nazaj na roko. Verjetno je uro zadržala zadrga. je pomislila nato pa tekla dalje. Bila je lačna zato je komaj čakala da pride domov in bo lahko lovila. Žejna je bila krvi, že od prejšnega tedna ni ne jedla ne pila. Ozrla se je preko rame in preverila če ji kdo sledi. Ko je ugotovila da ni nobenega je tekla dalje in kmalu prispela do postaje. Ozrla se je okoli in zagledala Ariano na klopci v najbolj senčnem delu postaje. Počasi je odšla do nje. "Kako si prišla do sem tako hitro?" Hitro je prijela Ariano za roko in ugotovila da je šla po bližnjici. Zmajala je z glavo. Ozrla se je na vozni red vlakov in nato pogledala na uro. Imeli sta še pol ure do odhoda vlaka. "Greva na vlak ali počakava tukaj še petnajst minut?" Ozrla se je proti Ariani in počakala na odgovor.

Aleluja...Končno je prišla...Mar se je ustavila na pici ali kaj??....Ah vedno pozabim da ne rabimo jesti..."Kako si prišla do sem tako hitro?" "Precej na 'izi'. Neverjetno, kako zelo so mi všeč bljižnice." Pomižiknila je Luc. "Greva na vlak ali počakava tukaj še petnajst minut?" Tudi Ari je pogledala na uro. "No, nesrečo imamo, saj je pred petimi minutami odpeljal vlak...Na njem so bili še drugi, a se bodo že znašli brez naju." Znova ji je pomižiknila. Pridi, greva K vlaku, ne pa še NA vlak." Odšle sta do klopice, ki je stala pred vlakom. Nemo sta se hladili v senci (čeprav to ni bilo potrebno), ter gledali v vlak pred seboj. Petnajst minut je minilo. Luc je rahla trznila. Minilo je še deset minut. Luc je pogledala na uro. Minie so še štiri minute. Luc je vstala, ter se napotila proti vratom, ki so se hitro zapirala. "Greš?" Jo je vprašala Luc. Ari je pogledala na uro, ter se nasmejala. "Še par sekund." Vrata so se zaprla, Luc pa je jezno gledala v Ari. Slednja je še vedno gledala na svojo uro. Vlak je odpeljal. Ari je hitro, prijela Luc za roko. Ari se je pognala za vlakom ter skočila. Pristala je točno na njem. Še vedno je držala Lucino roko, ketero je sedaj hitro spustila. Luc jo je presenečeno gledala. To je tudi opazila zato ji je (ZNOVA) pomižiknila. "Najbrž sem ti pozabila omeniti, da nimam kart za naju. Toliko bolje." Nasmejala se je, nato pa se ulegla, ter udobno namestila, saj jo je čakala deset-minutna vožnja.